V književnem opusu Andrzeja Stasiuka, ki nam s posebno pisateljsko občutljivostjo na novo približuje in osvetljuje pokrajine srednje in vzhodne Evrope, so se v stalno, koherentno ter zelo prepoznavno literarno podobo zlili geografija, spomin in domišljija. Z leti iz Stasiukovega pisanja vse bolj izginja fabulativni votek in vse bolj stopa v ospredje lirična osnova, v kateri se pretanjen opis prostora, pokrajine, poti prepleta z občutljivostjo za metafizično podlago sveta in človeškega življenja.
Kaj novega je danes še mogoče povedati o srednji Evropi, kako jo je še mogoče pokazati v novi luči in približati bralski izkušnji? Ko piše o Stasiukovi knjigi Fado, se poljski literarni kritik Michał Paweł Markowski zaveda kočljivosti naloge, pred katero se znajde pisatelj, če želi danes dodati svoj kamenček v mozaik že obstoječih opisov in definicij srednje Evrope: »Na videz so skoraj vsi Stasiukovi zadnji teksti napisani on the road, na poti, nekje v srednji Evropi, ki je njegova prava domovina, med Albanijo, Romunijo, Madžarsko, Slovaško, v krogu s polmerom 300 kilometrov, s središčem v Wołowcu, karpatski vasi, kjer Stasiuk danes živi. Toda o srednji Evropi je bilo napisano že vse in še več, iz nje so naredili žlahten mit, ki se počasi spreminja v prhlo odlagališče klišejev, ki jih producirajo intelektualni sovražniki Zahoda. Težko je k tej biblioteki dodati vsaj eno samo originalno stran, zlasti če nisi – kot to ni Stasiuk – idejni pisatelj, pač pa pisatelj izkušnje, ki jo je preobrazil spomin« (v: M. P. Markowski, Nepredvidljivo, Austeria, Krakov 2007, str. 122). Stasiuk odgovarja na ta izziv na sebi lasten način. Srednja Evropa je zanj fikcija, zato pa tudi svojevrstno območje svobode, kjer je, kot je povedal pisatelj v intervjuju za Delo marca 2005, še vse mogoče: »Torej se je od tega 'raztegljivega pojma' [srednje Evrope] ohranila 'ciganska fikcija', ohranili sta se sleparija in laž, ohranilo se je to, iz česar se je mogoče vsak hip umakniti, ostala je zgodba, katere resničnosti ne more nihče preveriti. To geografsko območje je legenda, je literatura v najčistejši obliki.« V eseju Ladijski dnevnik iz knjige Moja Evropa, Dva eseja o Evropi, imenovani srednja je ta pojem še radikalneje odtrgal od zunajliterarne, nefiktivne resničnosti, ko je srednjo Evropo, razpeto med »Vzhodom, ki ni nikoli obstajal, in Zahodom, ki je obstajal preveč«, primerjal z ladjo, prepuščeno vetrovom, ki pihajo z vzhoda na zahod in nazaj. Stasiukov odgovor na enigmo srednje Evrope se skriva v množenju njene literarnosti.
Vse od Stasiukove prve knjige je njegov prepoznavni znak zgoščena liričnost, ki se izraža v epifaničnih razsvetljenjih lepote in empatije, postavljena nasproti stanjem s povsem drugega konca lestvice človeških občutij: brutalnosti in opisom skrajnega ponižanja v Zidovih Hebrona (1992), skoposti reportažnega poročila o življenju preprostih ljudi v času prehoda iz komunizma v kapitalizem na poljskem podeželju v Galicijskih zgodbah (1995), pozabi, zapuščenosti in dotiku ničnosti v karpatski vaški osami, kot v Dukli (1997), ali na »poti pobega, ki pelje na jug«, v Stasiukovih literarnih potopisih: Na poti v Babadag (2004), Fadoju (2006) in Dojčlandu (2007). Tudi v obeh Stasiukovih romanih, Beli krokar (1995) in Devet (1999), je fabularno dogajanje, tako imenovane človeške zgodbe, v veliki meri izhodišče za opisovanje prostora, karpatske pokrajine v prvem in velemestnih obrisov Varšave v drugem. Zgodba Belega krokarja, postavljena v hribe ob slovaški meji, je hommage mladostniški moški tovarišiji, ki je v realnem svetu odraslega življenja obsojena na propad, podobno kot v romanu poskus njene oživitve po letih: sodobni mit iskanja, lova na prigodo, se konča z nasiljem, nesmiselno smrtjo in begom. Roman Devet slika stvarnost posocialistične Poljske in varšavski podjetniško-prestopniški svet po uvedbi prostega trga v 90. letih dvajsetega stoletja. Po zbirkah novel, ki se v glavnem godijo v podeželskem okolju, je Devet spust v »trebuh Varšave«. Medtem ko je dogajalni čas romana zgoščen skoraj do meje mogočega, pa je dogajalni prostor razpreden v širino, saj Varšava v Stasiukovi upodobitvi prestopa svoje meje velemesta, ne sestopa le v brezna svojih podhodov in se dviga v nebo nad svojimi ulicami, ampak se tudi širi v prostoru kot mreža, tista, ki se zarisuje na zemljevidu, in pajkova mreža, v katero so ujeti nemočni, po človeško nebogljeni junaki romana.
Prostor zaznamuje Stasiukovo pisanje bolj od časa ali zgodovine. Njegove zadnje knjige se godijo na poti, v nenehnem gibanju in raziskovanju prostora. Stasiuk v svojih literarnih potopisih izpopolnjuje slog liričnega opisa, meječega na epifanijo, in krhkega spominskega tkanja, podoben tistemu, ki ga je že ustvaril v Dukli, samo da se njihov dogajalni prostor širi v pokrajine srednje in občasno tudi južne Evrope. Odkar je Czesław Miłosz v Rodni Evropi, zavestno napisani za zahodnoevropskega bralca, uvedel ironični koncept tako imenovane druge, manjvredne Evrope, ležeče ubi leones, na belih lisah zemljevidov, je bilo prelitega veliko črnila v poskusih, da bi ovrgli plosko, stereotipno podobo te druge Evrope, osvetlili njeno zgodovino in prednosti, ki iz nje izvirajo. Stasiuk ne želi dokazovati ničesar, z gombrowiczevsko subverzivno gesto si je zase izbral to »drugo« Evropo in ugledal njen čar prav v njeni navidezni manjvrednosti.
Za Stasiuka zahodna Evropa ni ogledalo, v katerem bi se ogledoval – sebe ali svoj konec Evrope. Ne hrepeni po njej in je ne občuduje – prej bi lahko rekli, da se zanjo ne zmeni, saj ne more nahraniti njegove domišljije. Zahodna Evropa sama po sebi ni zanimiva, nas prepričuje Stasiuk v Dojčlandu, humorni, v eni sapi zapisani pripovedi o pisateljski gastarbajterski tlaki v »šestdesetih nemških mestih«, zanimiva je samo na svojih razcefranih obrobjih, kjer po šivih poka njena gladka, plastična polnost, samo tam, kjer odseva motno podobo prašnih, blatnih, poletnim pripekam in zimskim mrazovom izpostavljenih periferij kontinenta. V farsah Noč (2005) in Temni gozd (2007) je razmerje med evropskim zahodom in evropskim vzhodom prikazano kot groteskna blagovna izmenjava med bogatimi naročniki na eni ter črno delovno silo in prodajalci telesnih rezervnih delov na drugi strani. Esej Parodija kot način preživetja kontinenta iz Fadoja izraža skrb, da bo edinstven življenjski svet vzhoda Evrope izginil, zato da bi kot papiga oponašal propad Zahoda, potem ko ni bil udeležen v njegovem razcvetu.
Stasiukov poetični literarni potopis izstopa iz tradicije poljskega potopisnega eseja. Če je Zbigniew Herbert nekoč v svojih esejih s potovanj po sledeh evropske sredozemske civilizacije in po zahodnevropskih muzejih bralcem, zaprtim v ozke meje totalitarne države, želel prinašati zahodno kulturo, Stasiuk svojim bralcem prinaša razpoloženje in domišljijsko projekcijo krajev, ki jih ne bodo nikdar obiskali, ker jim to ne bo nikoli padlo na pamet. Stasiukove poti se začenjajo v Karpatih, zakrožijo po dvorišču njegove srednje Evrope, se včasih razpotegnejo tudi na Balkan, predvsem v Albanijo, in se v loku vrnejo v njegovo karpatsko domovino. Na njih so kot jagode na paternoštru nanizana imena krajev in zdi se, da so magična vloga, moč in ves pomen teh krajev zbrani v pozvanjanju njihovih imen. To so pogosto majhni kraji iz obmejnih krajin, ki premorejo tri, štiri, celo pet imen. Iz knjige, na primer, ne bomo izvedeli, kakšen je Babadag, kraj s čarobnim turškim imenom, ki mu dolguje svoj zagonetni, pravljični naslov. Zaman bi pričakovali, da bomo v njej brali o resničnih krajih, ki nas bodo tam nekje počakali, da zberemo čas in pogum in jih še sami obiščemo. Resničnost je mogoče zagrabiti šele, ko se je že odmaknila v preteklost, zato se pripovedovalec knjige ni zaustavil v Babadagu, zaustavil se ni niti v Abonyju, kjer je leta 1921 sloviti fotograf André Kertész posnel fotografijo slepega goslača in njegovega sinčka – čeprav je ta fotografija pisatelju tako pomembna, da v nekem smislu ponazarja, kako se umetnost in prostor pri njem prežemata in nalagata drug na drugega. »Prostor te fotografije me je hipnotiziral in vsa moja potovanja služijo samo temu, da bi naposled našel skriti vhod v njeno notranjost,« je zapisal v Ladijskem dnevniku.
Literatura ne nastaja na poti, ampak v zavetju doma, ob obujanjih spominov na videne kraje, ob ogledovanju lastnih fotografskih posnetkov in fotografij velikih mojstrov, ob otipavanju bankovcev in kovancev, ki so že davno šli iz obtoka in so samo še nostalgičen spomin ... Njen predmet je prostor, kot sta ga spremenila domišljija in spomin. Spomin je bil vsaj od druge svetovne vojne naprej beseda ključ poljske literature. Toda Stasiuk se ne sklicuje na kolektivni zgodovinski, ampak na osebni spomin, ki je tesno povezan z domišljijo in je pogoj ustvarjanja. »Vsako jutro se zbudim in čakam, da se dogodki izgubijo v preteklosti. Šele takrat postanejo izraziti, šele takrat dobijo kakšen pomen,« beremo v Fadoju. Ni mogoče opisati surove snovi dogodkov, ampak šele spomin nanje, in kadar spomin pisatelja pusti na cedilu, ga mora nadomestiti domišljija. »Kadar se ju poskušam spomniti, si ju moram predstavljati,« pravi pisatelj v zapisu o svojih starih starših. Če pomislimo, kako krhek, nezadosten in nezanesljiv je človeški, posameznikov spomin, pozabimo na paradoks, ki se skriva v tej izjavi.
Pisatelj, ki ga neubranljivo privlačijo razpadanje, razkroj, prah, grdota in neznosna vročina, išče na svojih poteh isto, znano, domače in pričakovano, značilno orkestracijo, posebno štimungo, skoraj baročni lirizem razkroja, minevanja, stapljanja s sivino in nepomembnostjo vsakdanjika, krajev bogu za hrbtom in ljudi, ki živijo v njih. Takšnih, ki jih ima najraje in ki je vanje najbližje iz vasi Wołowiec v Nizkih Beskidih. Zdi se, da na svojih popotovanjih v geografskem prostoru ne išče nič novega, prej nasprotno, vedno in povsod išče ponovljivo, poznano, domače in svoje – in za povrhu prej konec, razkroj in propad kot pa nov začetek. Stasiuk povsod videva iste scene, prizore sivila, obubožanosti, proletarske Poljske, tiste iz svoje mladosti in te iz sodobnega vsakdanjika, in zanj se od južne Poljske, Ukrajine, Češke ... pa vse do južnega roba Evrope vleče en sam, nediferenciran svet. Kot piše na platnicah poljske izdaje Na poti v Babadag, je knjiga »pot v globino zavesti prebivalca tega dela Evrope, ki so jo od nekdaj šteli za slabšo, zapoznelo, primitivno in zaostalo«. Gotovo, vendar je to morda še najbolj in predvsem pot v eno samo, pisateljevo oziroma pripovedovalčevo zavest in v tem smislu je podoba srednje, pa tudi vzhodne ali južne Evrope, kot jo razbiramo iz Stasiukovih del, očarljiva, prepričljiva izmišljija, hkrati pean na čast temu našemu koncu sveta in lahkodušna odpoved »zlatim stolpovom Zapadne Evrope«.