Mednarodni literarni festival

Nagrajenec Vilenice 2009, Claudio Magris

Claudio Magris se je leta 1939 rodil v Trstu. Italijanski pisatelj, esejist, kolumnist, prevajalec in dramatik je diplomiral na univerzi v Torinu in večih nemških univerzah, nakar je bil imenovan za rednega profesorja na univerzah v Trstu in Torinu. Prejel je častne doktorate mnogih uglednih evropskih univerz. Ves čas svojega ustvarjanja je Magris v svoji domovini širil zavest o srednjeevropski kulturi in habsburškem mitu ter pri tem prevrednotil vpliv hebrejske dediščine na srednjeevropsko tradicijo. Prvi večji prodor je Magrisu uspel prav s tematiziranjem multikulturnosti v evropski zgodovini, ki se ga je lotil v svojem opus magnumu Danubio (Donava), prevedenim v štiriindvajset jezikov. Magris ni le esejist, pisatelj in dramatik svetovnega formata, temveč je tudi priznan prevajalec Ibsna, Kleista, Schnitzlerja, Büchnerja in Grillparzerja. V letih 1994-1996 je bil izvoljen celo za poslanca oziroma senatorja italijanskega parlamenta. Po prodoru na italijansko politično areno je bil med leti 2001-2002 predstojnik katedre za evropske študije na Collège de France. Leta 2007 je bil imenovan za častnega profesorja na univerzi v Köbenhavnu. Je tudi član raznih italijanskih in tujih akademij: Deutsche Akademie für Sprache und Dichtung v Darmstadtu, Österreichische Akademie der Wissenschaften, Accademia delle Scienze di Torino, Ateneo Veneto, Akademie der Wissenschaften v Göttingenu, Akademie der schönen Künste München, Akademie der Künste Berlin, Accademia dei Lincei; prejel je številne častne naslove: Chevalier dans l'Ordre des Art et Lettres de la République Française, Björnsonorden Den Norske Orden for Litteraere Fortjenester, Officer de l'Ordre des Art et Lettres da la République Française, Cavaliere di Gran Croce della Repubblica Italiana 2001, Commandeur dans l’Ordre des Arts et des Lettres de la République Française 2004. Njegovi eseji in kolumne so bili večkrat objavljeni v časniku Corriere della Sera kot tudi v drugih evropskih zbornikih in časopisih.

Izbor nagrad

Izbrana bibliografija

Iz utemeljite Veronike Simoniti:
Claudio Magris (1939) je eden najodličnejših in najlucidnejših esejistov, vrhunski poznavalec Srednje Evrope in njene literature, eden najpomembnejših evropskih pisateljev, dramatik, germanist, človek »prostrane« kulture, ki izhaja tako fizično kot duhovno iz Trsta. To multietnično, večkulturno mesto ob zalivu je svet njegovega otroštva in odraščanja in vanj se vrača tudi v svojih esejih. Trst, kjer se ni zacelila nobena rana iz preteklosti, kjer je zgodovina še živa in trpka, mesto, v katerem sobivajo avstro-ogrski duh, judovsko izročilo, fašizem in spomin na štiridesetdnevno partizansko zasedbo, slovensko in furlansko razumništvo, mesto Scipia Slataperja in drugih, ki so v njem pustili svoj pečat, vse je pomešano v en sam velik lonec nostalgije. Trstu je Magris posvetil esejistično delo Trst, obmejna identiteta (1987), ki ga je napisal skupaj z Angelom Aro. Nostos je vračanje domov; tudi Magris sam je nostalgično odkrival svoj Trst šele v Torinu, med študijem in pozneje službovanjem kot profesor nemške literature. Njegova diplomska naloga Habsburški mit v moderni avstrijski književnosti je oživila refleksijo o srednjeevropskosti nasploh, predvsem v luči metafore o krizi moderne civilizacije. Sledila so ji mnoga literarnoesejistična dela (npr. o nemških oz. srednjeevropskih avtorjih W. Heinseju, E. T. A. Hoffmannu, J. Rothu, T. Dorstu, G. Wulzu).
več...

Njegovo največje delo Donava (1986), prevedeno v štiriindvajset jezikov, je sentimentalno potovanje skozi čas; smisel potovanja je srečevanje ljudi in soočanje z zgodovino, reka pa je prispodoba spraševanja o identiteti. Potovanje, resnično ali metaforično, je rdeča nit skozi ves njegov opus. Skozi Mikrokozmose (1997), za katere je v letu izida prejel ugledno nagrado strega, niza pripovedi, duhovite anekdote, zgodovinske dogodke, lirične opise, usode pomembnih in »navadnih« ljudi, protagonistov majhnih in velikih osebnih in zgodovinskih zgodb, na razpotju med severom in jugom, vzhodom in zahodom; vse te zgodbe se torej zapletajo in prepletajo le lučaj od balkanske morije, v Srednji Evropi, ta pa za Magrisa ni samo meteorološki pojem, temveč s pomeni nabiti in s sledmi zaznamovani kraji, ki jih kot obraz brazdajo gube časa. Vsaka zgodba je prežeta z zgodovino, vsak kraj je klobčič časa, pisati pa pomeni odpletati njihovo štreno, »kakor Penelopa parati tkanje Zgodovine«. Kraji iz Mikrokozmosov in Donave ne pripadajo toliko ljudem, kolikor ljudje pripadajo krajem, ki so, kot rečeno, ne neme, temveč zgovorne priče, ki prehajajo iz rok v roke, izpod ene oblasti pod drugo, če se spomnimo samo na snežniški gozd, kajti »pod snegom se tedni in leta nabirajo v eno samo zdajšnjost, ki jih vse čuva in iz katere se pojavljajo kakor pod snegom pokopani predmeti po odjugi. čas zledeni v večni snežni zamet, plasti snega, zapadlega v različnih letih, se dotikajo in nalagajo druga na drugo.« Vsak kraj ima svoj čar in zbuja v avtorju literarne asociacije in fascinantna razmišljanja o kulturi, umetnosti in človeku kot takem. Tudi o njegovi identiteti, ki je še posebno krhka, če je obmejna, vendar ni nikoli samo nacionalna in politična, ampak predvsem kulturna, »doživljati jo je treba spontano in potem pozabiti nanjo«, saj je človeška univerzalnost nad njo. Tako je tudi Snežnik nekako meja med naravo in zgodovino, v tem primeru zgodovino mejá, vendar Magris tu preseže pojem političnih meja in jih razpne v poetično mejo venenja in cvetenja, umiranja in prerajanja gozda.
Magris je večni popotnik, vendar njegovi itinerariji niso samo geografski. Potuje, da bi videl, prepoznal poznano, spregledal ob že videnem. Potovanje je pouk iz preprostosti in skromnosti, da bi spoznali meje svojega razumevanja in dojemanja. Tudi obmejni človek je popotnik, ki gre naprej in se vrača, tako kot je zgodovina potovanje, vendar ne vedno naprej, potujemo lahko tudi nazaj in se vračamo v kraje, od koder smo krenili na pot. In Magris je obmejni človek, ki pa tržaškost (tržaškost v najboljšem pomenu) presega, saj potuje tudi v metaforičnem smislu. Magrisovo Srednjo Evropo parajo meje, prave in namišljene, ki so jih ljudje skozi zgodovino začrtovali, premikali in brisali. Nacionalne, politične in socialne meje, ki so tudi psihološke in kulturne, so meje med mentalitetami, ideologijami, jeziki in narečji in so spremenljive kot naše življenje. Meje so nestalne, nujne in tudi nečimrne, pa naj gre za meje med vodami, barvami lagune, državami ali narečji.
Meja je tudi stično območje, včasih celo smrtonosna pokrajina, ki zahteva žrtve in kri. To je njeno prekletstvo. Toda brez meje ni ne identitete ne oblike ne življenja. čeznje teče Donava in Magrisovo istoimensko delo predstavlja željo po začrtanju mej okrog individualnosti in identitete na eni strani, na drugi pa hrepenenje po njihovem prekoračenju. če so meje ločnice med znanim in neznanim, pomeni presegati jih potemtakem prilaščati si in spoznavati neznano, podobno kot sicer resnična oseba Carlo Michelstaedter v romanu Drugo morje (1991) uči, da filozofija pomeni videti oddaljene stvari, kot bi bile blizu. Pravilen način dojemanja meja je, da se čutimo tudi na drugi strani.
Z mejami porisano zemljo obliva morje, ki obljublja srečo, vanj se kot življenje v smrt izliva počasna Donava, v morju se raztapljajo strahovi, obsesije in sram. že v antiki so verjeli, da je odpluti na morje brezbožno dejanje, skrunitev svetih meja in vesoljskega reda. Je tudi smrt, morje smo izrabili, da smo pripluli do dežel, ki smo jih potem izropali in zasužnjili. Morje je samemu sebi dovolj in se ne obrablja, je tudi brezciljna sreča, »večnost in samozadostnost trenutka«, vanj bi se rad razblinil Enrico Mreule iz Drugega morja.
Magris je ves čas razpet med esejistiko in beletristiko in med njima bi večkrat težko potegnili ločnico; še ena meja, torej, ki jo v literarni esejistiki presega z asociativnim, a zato ne arbitrarnim povezovanjem mitov in dejstev. Iz literarne esejistike »z dnevno perspektivo« se sprehaja v beletristiko, kjer prevladujejo temačni toni (spomnimo se na primer samo borgesovsko obarvane zgodbe El Conde iz leta 1993), avtorja pogosto vodijo demoni, njegovi dvojniki, ki so v nasprotju s piščevimi vrednotami. Podobno kot nas literatura uči, kako prestopati meje, in jih tudi zarisuje, da jih lahko prestopa, se tudi Magrisova literarna esejistika naslanja predvsem na spomin, ki je vir domišljije in refleksije. V Sklepanju o sablji (1992) se obe, domišljija in refleksija, razvnameta ob pogledu na držaj sablje in spleteta literarno rekonstrukcijo o kozaškem poveljniku Krasnovu. Tako Magris izgrebe iz pozabe na videz obroben zgodovinski dogodek, ki ima tudi svojo fantastično različico. To stori na primer tudi v Drugem morju, ko razkrinka prevaro zgodovine, ki nas hoče prepričati v samo eno resnico, in nam razkrije dva možna datuma smrti za vsakega izmed protagonistov, Krasnova v Sklepanju o sablji in goriškega intelektualca Enrica Mreuleta iz Drugega morja, ki se umakne v Patagonijo. Naklonjenost malemu človeku, ki ga zgodovinske usode narodov kot lupino premetavajo po viharnem morju, se v Na slepo (2005) kaže v zgodbah človeka, razcepljene osebnosti, ki po tržaški tradiciji leže na psihiatrov kavč, vendar pove dosti srhljivejšo zgodbo kot Svevov Zeno.
Pisanje je puščanje sledi, ker brez besed ni mogoče živeti, z njimi preganjamo praznino. Zaradi puščanja sledi je pripovedovanje kot življenje in potovanje, potovanje pa je tudi izgubljena bitka s pozabo; na poti se je treba »ustaviti in opazovati podobo debla, ki še ni povsem strohnelo, obris sipine, ki jo veter raznaša, sledove bivanja v stari hiši«. V tem opisu iz Mikrokozmosov, ki zajema pojem pisanja kot strast prepisovanja, prepisovanja preteklosti, lepoto minljivosti in poskus, ki je brezupen in poln upanja obenem, da te lepote ne bi pustili umreti (kajti nihče ne sme izginiti, kot da ga nikoli ni bilo), je morda bistvo Magrisove poetike, ki je pripovedovanje o ostružkih zgodovine skozi literarno prizmo, skozi lečo literature, za katero pa vemo, da je nepravilna, nepopolna in dvoumna. In ker je tudi življenje dvoumno, si morda prav literatura lahko lasti pravico govoriti o njem; ne more ga rešiti, lahko pa ga evocira.
Pogled na življenje in zgodovino je lahko nostalgičen, kar lahko korigiramo s treznostjo, od-čaranostjo (če italijanske besede »disincanto«2 ne prevajamo kot »treznost«, »streznitev«, ampak dobesedno, ker samo takrat vsebuje pojem »čar«), kot Sancho Pansa si popravljamo donkihotski pogled na svet, na drugi strani pa je sprijaznjenost z usodo tako ali tako samo oksimoron, ironična oblika upanja. Upanje je skupni imenovalec utopije in treznosti, pogled naprej, saj vemo, da ni nič večno. Vsakemu narodu je usojen njegov čas razcveta in zgodovina je zaporedje nacionalnih letnih časov. Diktature, ki so se zdele večni red stvari, so se naenkrat razblinile, kot bi presahnila Donava, če bi zaprli vodovodno pipo v neki razpadli nemški hiši, iz katere po legendi ta reka izvira.
Zato po padcu ideologij, ki so stari celini povzročile toliko gorja, ostaja Claudio Magris trezen premišljevalec in morda poslednji evropski utopist, kajti »utopija daje življenju smisel«. Tej drzni etiketi pa je treba takoj dodati oznake demokrat, romantik in zmernež, kot pravi sam, pa tudi »nehote moralist«. Tudi to v najžlahtnejšem pomenu, pripominjamo mi. Luciden kulturni optimist, skratka, ki ga ne smemo nehati prebirati.